Sobota, 26. 11. 2022 – vseslovensko pogozdovanje po uničujočem julijskem požaru na Krasu
Iz meglenih (zgodaj zjutraj) Domžal se nas proti sončni (že zjutraj) Primorski odpravi približno deset prostovoljcev pogozdovalcev. V naši delovni vrsti smo predstavniki učencev, staršev in učiteljev, tako matične OŠ Domžale kot Podružnice Ihan. Opremljeni smo s krampi, lopatami, motikami, vedri in rokavicami, predvsem pa z zavestjo, da želimo izginuli gozd obuditi v življenje.
Veličastni cerski spomenik nas s svojimi petindvajsetimi metri višine in spominske veličine pozdravlja že med vožnjo po nižavju od Šempetra proti Mirnu. Tik nad Mirnom nas pozdravi drugačen katastrofalen pomnik. Štrleči ožgani črni ostanki dreves, pod katerimi ni videti sledov prsti, samo kamenje vsepovsod. Spreleti nas srhljiv občutek, da je narava pogorela do kosti.
Nekaj sto metrov više, ob Poti miru na Cerje, postane okolica spet bolj prijazna našim očem. Ni več vse le požgano črno in kameno belo, ampak nas vmes pozdravljata zelena trava in oranžnordeči ruj, ki poživljata Kras. Zdi se, kot da nam pošiljata sporočilo narave, da si bo opomogla. Počutimo se pomembne, da ji bomo pri tem pomagali.
Po nagovorih župana Mirna, japonskega veleposlanika, organizatorjev pogozdovanja in opisu poteka dela strokovnjakov z Zavoda za gozdove, se optimistično zakopljemo v kraško zemljo. Zaplata prsti na površju je videti obetavno, ampak… Čim prodreš s krampom, lopato ali motiko tri centimetre globoko, se orodje ustavi in odbije od kamna ali skale. Enako se zgodi v premeru nekaj centimetrov sem in tja. Vendar vztrajamo in kopljemo in posajamo in zasipamo. Imamo občutek, da delamo nekaj velikega za naravo in zanamce. Brez dreves tudi nas, ljudi, ne bo več. Zaradi tega zavedanja nas ne ustavijo žulji, razpadli podplati čevljev, utrujene in kopanja nevajene mišice. Vsak izmed približno osemsto pogozdovalcev se ne vda in posadi petnajst do dvajset sadik črnike ali puhastega hrasta.
Okrog trinajste ure je naše delo končano in čaka nas kosilo, ki nam ga postrežejo prijazne domačinke ob vznožju pomembnega spomenika. V družbi ostalih aktivistov jota odlično tekne.
Zadovoljni in ponosni na opravljeno delo si mislimo in rečemo: Spet pridemo. Ali pogledat “svoja” drevesca ali uživat v čudoviti kraški pokrajini in razgledih ali obiskat Pomnik miru. Muzej nas, skozi vseh svojih veličastnih petindvajset metrov višine in vsa svoja nadstropja od kleti navzgor, opominja na žrtve naše lastne človeške krutosti. Vendar smo, ko stopimo ven iz okvirjev na obe razgledni ploščadi, nagrajeni z nepopisno čudovitim razgledom krog in krog sebe. Še je upanje, pomislimo, samo iz lastne omejenosti moramo stopiti, in čutimo, da nam to sporočajo Pomnik, pokrajina in vsi dobri ljudje okrog nas.
Spet pridemo!
Melita Langus
