V okviru Erasmus projekta ‘Clean and green is our perfect dream’, ki ga izvajamo na naši šoli v sodelovanju s šolami v Turčiji, Severni Makedoniji, Bolgariji, Romuniji in na Portugalskem, se v teh dneh mudimo v Turčiji, v okviru naše prve mobilnosti..
Gostujoča šola se nahaja v glavnem mestu Ankara, ki je večmilijonsko mesto in hkrati mesto polno nasprotij. Gostujočo šolo obiskuje prek 1100 učencev v starosti od 6 do 18 let in je javna šola, ki jo obiskujejo nadarjeni učenci. Gre za posebno obliko poučevanja, kjer je delo prilagojeno interesom in močnim področjem posameznika.
Učence na gostovanju spremljava Nina Valenčič in Daša Sojer
Ponedeljek
Obiskali smo gostujočo šolo, vsaka država partnerjica pa je pripravila in predstavila okolje v svoji državi in težave s katerimi se soočamo. Med predstavitvami smo ugotovili, da se v vseh državah ukvarjamo s podobnimi težavami, hkrati pa probleme rešujemo na različne načine.
Nato smo si ogledali ‘Muzej civilizacije v Anatoliji’, kjer so nas ob vodenju skozi čudovito urejeno zbirko zgodovinskih najdb skozi posamezna zgodovinska obdobja, navdušili premeti iz prazgodovinskega obdobja pa vse nekoliko novejše uzgodovine. Videli smo različne pestnjake, sulice, nakit, vrče in mnogo drugih najdb, še vedno pa se čudimo čudovitim klonopisom in sodobnim raziskovalcem, ki so napise uspeli razbrati.
V popoldanskih urah smo si ogledali center za ravnanje z odpadki, ki so ga na odlagališču odpadkov postavili v letu 2017 in je eden sodobnejših centrov v okolici. Ravnanje z odpadki v gospodinjstvih je v Turčiji precej drugačno od sodobnih standardov, saj ne poznajo ločevanja odpadkov. Tako vsi odpadki končajo v istim košu, v centru pa s posebnimi postopki skušajo del le teh ločiti. Iz zbranih organskih odpadkov, ki so žal še vedno pomešani z drugimi odpadki, nato proizvajajo bioplin, ki pa ga porabljajo za ogrevanje rastlinjakov in bližnje novonastale trgovske centre in poslovne objekte.
Torek
Ob vodstvu študentov naravoslovnih ved smo ob jezeru Mogan analizirali vodo in spoznavali posledice onesnaževanja voda. V jezero se namreč stekajo tudi nekatere komunalne in indrustrijske odpadne vode, neustrezno kmetovanje v zaledju in neurejena odvodnavanja odpadnih vod pa povzročajo prevelik vnos hranil. Velika vsebnost predvsem dušikovih in fosfastnih spojin povzroča evtrofikacijo jezera, kar pomeni, da so se prenamnožile nekatere bakterije, ki v jezeru porabijo večino kisika in s tem aerobnim organizmnom onemogočajo življenje v taki vodi. V jezeru tako skoraj ni živali. Problem pa je tudi velika bazičnost vode, ki je ob naših meritvah znašala prek pH9.
Po kosilu v restavraciji s pogledom na prvi pogled čudovito jezero, smo se odpravili na kmetijski inštitut, ki hrani zajetno zbirko semen. Semena so ključnega pomena pri pridelavi hrane in genetski material raznolikih lokalnih sort je izredno pomemben pri ohranjanju biotske raznovrstnosti. V vsaki državi ima kmetijstvo pomembno vlogo, vsaj z vidika zagotavljanja hrane prebivalstva, a Turčija zagotavlja tudi velik delež bombaža za Evropski trg. Bombaž in mak pa sta rastlini, ki sta še posebej pritegnili našo pozornost.
Pozno popoldne pa je bilo namenjeno druženju in obisku trgovskih centrov, ki se v Ankari intenzivno gradijo in v katerih so svoje prodaj e prostore našle tudi priznane svetovne blagovne znamke in korporacije.
Sreda
Obiskali smo narodni park Kizilchamam. Glede na to, da je pokrajina precej sušna, visoko v gorah, ki smo jih obiskali uspeva tudi gozd. Po dolgi in blatni poti smo prišli do fosilnih dreves, ki na prvi pogled kaj posebej ne iztopajo od okloških kamnov, a pozorno oko kaj hitro zazna, da so to ostanki debel. Pred 10 milijoni let je na tem območju neandoma izbruhnil vulkan, ki je z lavo in pepelom prekril pokrajino, drevesa pa so tako ostala ujeta in se skozi milijone let preoblikovala v fosile.
Obiskali smo tudi vasico Mamkemeağcin, ki je znana po starodavnih votlinah v katerih so prebivali prvi kristjani na tem območju. Del se je skozi tisoče let porušil, nekaj ostankov starodavne naselbine vklesane v mehak peščenjak pa kljubuje času, kakor tudi prvobitna vasica skozi katero smo se sprehodili.
Četrtek
Obiskali smo zgodovinski pokrajino Kapadokijo, kar v perzijskem jeziku pomeni ‘dežela lepih konj’, po čemer je pokrajina znana še danes. A najbolj poznane so seveda votline in podzemna mesta, ki so jih kopali v krhke stene in v katerih so ljudje prebivali tisočletja. Danes kljubuje času in tod prebiva le še nekaj družin, v posameznih votlinah pa so uredili tudi razkošne hotele.
Mi smo si spoznavali čudovito stepsko pokrajino in se povzpeli v starodavne votline. Spustili smo se tudi v podzemna votline, v katerih so se pred sovražniki skrivali prvi kristjani, še preden je krščanstvo postala uradna vera na tem območju. Votline so dovršeno zgrajene, saj je z uspešnim prezračevanjem, smotrno razporeditvijo prostorov, vključno s sanitarijami in zapiranjem vhoda poskrbljeno za dolgotrajno bivanje v podzemlju.
Obiskali smo tudi muzej na prostem v kraju Goreme, kjer so v votlinah pred več kot tisočletjem uredili veliko cerkva, danes pa je območje znana turistična destinacija in zaščiteno pod Unescom.
Po okrepčilnem tradicionalnem turškem kosilu začinjenem s evripskim pridihom, smo se odpravili na dolgo pot v Kapadokijo.
Petek
Na naš zadnji dan mobilnosti smo se udeležili skoraj pravega pouka v turški šoli. Pri uri naravoslovja smo spoznavali vodne organizme in si jih pod mikroskopom tudi ogledali. Raznolikost mikroorganizmov v turških voda je zelo pestra, zanimive pa so bile vodne bolhe, ki prebivajo tudi v slovenskih vodah. Naslednjo uro smo so nam prostovoljci iz društva TEMA predstavili naravo v Turčiji s tem pa smo spoznavali biodiverziteto gostujoče dežele ter okoljske težave, ki jo pestijo. Med večjimi okoljskimi problemi je tudi erozija, ki vsako leto odnese velike količine rodovitne prsti, zato si prostovoljci prizadevajo, da bi degradirana območja pogozdili. Sledile so še praktične delavnice sajenja semen in sadnje dreves v šolski okolici.
Tradicionalno turško kosilo nas je pričakalo v restavraciji v centru mesta. Ob kosilu tod običajno pijejo ayren, napitek pripravljen iz navadnega tekoča jogurta zmešanega z vodo in osoljenega. Tradicionalna hrana se nekoliko razlikuje od naše, pa tudi okusi so sicer malo drugačni, je pa za naše razmere gledano razmeroma poceni.
Naša zadnja vodena dejavnost je bila ogled veličastnega in impresivnega mavsoleja velikega turškega voditelja Ataturka. V poznih popoldanskih ura je sledil še sprehod po središču mesta in sproščujoče nakupovanje v družbi novih prijateljev. Še zadnja noč v čudovitem hotelu nas čaka, jutri pa na pot preko Istanbula in Dunaja nazaj v naše domače kraje.
Vsi udeleženci se strinjamo, da so bila to nepozabna doživetja, ki nam bodo za vedno ostala v čudovitem spominu in se že veselimo, ko bo na vrsti naslednja mobilnost in ko bomo tudi mi gostili naše nove prijatelje.
